Vedno se eden izmed njih pogovarja z drugim v džibrišu, kar pomeni, da govori izmišljen jezik. Oba soigralca ga razumeta in poskušata z njim karseda običajno komunicirati. Ko se tisti, ki govori v džibrišu dotakne drugega, jezik prenese nanj, sam pa spregovori v naravnem jeziku. Džibriš in naravni jezik se v prizoru ritmično izmenjujeta.