Govorilna ura

Je 4-minutna igra/disciplina za tri igralce.

Eden izmed njih je ravnatelj/ravnateljica, ostala dva sta starša znane osebe, ki sta prišla na govorilno uro. Ravnatelj/ravnateljica zapusti prostor, gledalci pa določijo znano osebo, šolski prekršek in vzgojno kazen. Nato občinstvo prikliče ravnatelja/ico nazaj na prizorišče s kakšno znamenito šolsko pesmijo (Rdeče češnje rada jem …, Gaudeamus Igitur). Ta povabi starša k pogovoru, kljub temu, da pravzaprav ničesar ne ve ne o učencu ne o prekršku, niti tega, kakšna pravična kazen je bila dodeljena. Starša morata na čim bolj suveren in posreden način, od splošnega k posameznemu, od neznanega k znanemu, odkrivati plast za plastjo v danih nalogah in pozabljivega/o ravnatelja/ico seznaniti najprej z osebo, nato s prekrškom in nazadnje s kaznijo, ki ji poskušata ugovarjati. Ravnatelj/ica poskuša s spretnim verbalnim krmarjenjem izvedeti čim več, občinstvo se odziva z glasnim odobravanjem ali protestiranjem, če ravnatelja/ico zalotijo pri nepoznavanju lastnega dela. Med govorilno uro lahko v prostor vstopajo tajnica, učitelji, hišnik …, ki pa smejo z bolj neposrednimi asociacijami pomagati ravnatelju/ici.

Objavljeno v Marš ven!

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.