Otrok: (Išče nekaj po tleh in joka (smešen jok), mimo pride prišlek, ki ga ogovori.)
Prišlek: (strogo) »Zakaj pa jokaš, ti mulc?«
O: (Se zadere.) »Dinarček sem zgubil.«
P: »A, tako, dinarček si izgubil?!«
O: »Dinarček ja, en dinarček.«
P: »Veš, za en dinarček ti pa res ni treba jokati. Na, jaz ti dam dva dinarčka, samo, da se ne boš več jokal.«
(Otrok presrečen sprejme denar, prišle pa odide. Ko pride prišlek nazaj(mimo), se otrok spet začne jokati).
P: »Zakaj pa zdaj jokaš?!« (Še bolj strogo kot prej.)
O: »Dva dinarčka sem izgubil.«
P: »Veš, jaz ne prenašam joka. Tu imaš pet dinarčkov in nehaj jokati.«
(Otrok je ves srečen, prišlek odide in ko pride nazaj mimo, se otrok spet začne jokati.)
P: »Veš kaj, sedaj te imam pa že zadosti. Ne prenesem joka in ti se tu že cel dan dereš. Sedaj mi lepo povej, zakaj to počneš. Zakaj se dereš?«
O: »Pet dinarčkov sem izgubil.«
P: »Ja, dobro izgubil in kaj? (Postaja vidno jezen.) »Malo poišči in boš našel.«
O: (Jokajoče.) »Ne najdeeeemmm! Kje so moji dinarčki!?!«
P: (Histerično.) »Nehaj, nehaj!! Tu imaš deset dinarjev, samo ne joči mi več, ti ne veš kako mi gre jok na živce.«
(Otrok je ves srečen, prišlek odide in ko pride nazaj mimo, se otrok spet začne jokati.)
P: (Jezno.) »Mulc, sedaj te imam pa zadosti. Če mi takoj ne poveš, zakaj se tu ves dan dereš, te bom namlatil.«
Otrok samo joče.
P: »Veš kaj. Povedal sem ti, da joka ne prenesem. Tu imaš dvajset dinarjev, samo povej mi, zakaj jokaš?«
Otrok joče.
P: »Ti mulc se mi zdiš že malo sumljiv. Najprej dinarček, potem dva dinarčka, pa pet dinarčkov is sedaj kar deset dinarčkov. Mulc! Hitro povej zakaj jokaš!«
Otrok joče.
P: »Jaz te imam že poln kufer...«
O: »Jaz pa ne vas.«
P: »Zdaj je pa že dovolj.« (Prime otroka za uho.) »Povej mi, zakaj jokaš!«
O: (Seže z roko v žep po ves denar in z njim poropota.) »Jokam, ker se splača.«
(Zbeži in prišlek za njim.)