Mamica pripelje Špelco na oder, kjer naj bi zapela eno pesmico.
M: »Špelca, sedaj se lepo priklončkaj.« (Špelca se prikloni.)
Š: »Ja mami, tudi ti se prikloni.« (Mama se prikloni.)
M: »Sedaj pa zapoj tisto lepo pesmico.«
Š: »Katero?«
M: »Tisto, ki sva se jo doma naučili.«
Š: »A, a, tisto?!« (Se ji poblisne, katero, a sedaj noče zapeti.)
M: »Ja Špelca poglej kako lepo kiklco sem ti kupila. Pa tete in strički te gledajo. Začni no.«
Š: (Počasi poje.) »Jaz sem mala roža, ro - roža ma - a - mina…« (Začne mencati in skoraj jokati.)
M: »Špelca do konca moraš zapojčkati.«
Š: (Zelo hitro.) »Mamica me boža, rada me ima.« (Še malo menca z nogami.)
M: (Začudeno.) »Ja Špelca, kaj pa je?«
Š: (Se zadere.) »MAMI LULAT!!!« (In zbeži z odra, mama pa za njo.)