Zberemo okrožje dolgih, zelo prometnih ulic in napravimo na sredini nekaterih ulic osnovno bazo (zbirališče), dolgo kakih petdeset metrov. Na sredino te-te postavimo igralca, ki ga imenujmo "osrednik". Število baz (naj jih ne bo več kot šest) je odvisno od števila udeležencev, kajti vsaka baza potrebuje po enega osrednika in dva nasprotnika. Nabiralec podpisov in vsi osredniki nosijo kose rdečega traku, pripete na njihovo znamenje v gumbnici. Nasprotniki pa nosijo modre trakove.
Nabiralec podpisov mora iti po vseh toriščih okrožja in poskusiti dobiti podpis od vsakega osrednika. Nasprotniki, po dva pri vsakem torišču, so postavljeni, da nabiralcu s tem, da se ga samo dotaknejo, preprečijo, da bi dobil podpis. Če se ga dotaknejo, kadar poizkuša doseči bazo, da tistemu, ki ga ujame, svoj podpis in izgubi pravico pri tej bazi.
Če pa doseže nedotaknjen osnovno bazo, je tako prepričan, da bo dobil podpis in ga bodo neovirano pustili, da poizkusi svojo srečo na naslednji bazi. Razume se, da lahko poizkuša na vsaki bazi. Baze so postavljene v krogu, tako da je nabiralec, kadar konča svojo pot, spet pri izhodišču, kjer je razsodnik. Ker so osredniki z nabiralcem povezani, mu lahko z znamenji pomagajo, kdaj je najbolje poskusiti. Tako postane to nekakšna tekma med "rdečimi" in "modrimi". Stran, ki dobi največ podpisov, zmaga. Kadar pride nabiralec v bazo in dobi podpis, nasprotniki, ki so to torišče stražili, ne smejo oprezovati okoli kake druge baze; oni so premagani, in morajo k izhodišču.