Izberemo 4 prostovoljce. Prvi prostovoljec ostane v prostoru, ostali trije pa odidejo iz sobe. Prvi prostovoljec dobi navodilo, naj v pantomimi lovi kokoš – nihče od njegovega vedenja pa vmes ne sme spregovoriti, komentirati. Pred vstopom damo navodilo naslednjemu (drugemu) prostovoljcu, da naj pomaga prvemu prostovoljcu, ki bo v sobi nekaj počel. Ko si ta ogleda dejanje, sam začne delati tisto, kar misli, da je razbral. Tako pride v sobo tretji prostovoljec, ki ugiba, kaj delata predhodnika… nato začne pomagati in pride v sobo tretji prostovoljec itd. Tako se zgodi z vsakim prostovoljcem, ki vstopa v sobo. Igra postane zabavna, ker neverbalno komunikacijo vsak drugače razume in se proti koncu igre neko dejanje sprevrže v nekaj popolnoma drugega. Ko pridejo na vrsto vsi prostovoljci, zadnji pove, kaj so delali prostovoljci… nato svoje opažanje pove predzadnji itd. do prvega (ki je vedel, da lovi kokoš). Ker se prvotno dejanje – lovljenje kokoši pogosto spremeni v nekaj čisto drugega, to povzroči veliko smeha.
Refleksija: diskutiramo, kako ljudje razumemo vedenje in dejanja drugih (njihovo nebesedno komunikacijo) in kako se nanjo odzivamo, namesto, da bi jo preverili. Spomnimo jih, da so gledalci v prostoru res imeli prepoved, da ne govorijo, a prostovoljcem od zunaj se to ni prepovedalo in bi lahko preverili, kaj se dogaja. Pa se je (verjetno) zgodilo, da je prostovoljec, brez da bi vprašal, kaj oseba pravzaprav počne, začel delati nekaj, kar je mislil, da vidi.