Igralce razdelimo po parih. Eden od para je slep, drugi ga vodi za roko (v tišini). Par se odpravi po hiši in sicer po stopnišču, preko ovir, skozi nevarne prehode… Če nekaj časa se vloge zamenjajo. Nato se vsi pari zberejo pred hišo. Vsem se preveže oči in se jim ukaže, naj se v tišini – brez govorjenja med seboj poiščejo.
Po igri se postavi udeležencem naslednja vprašanja:
Kaj ti je bilo lepega pri tej igri? Kaj ti ni bilo všeč? Kako sem sprejel svojega vodnika? V čem se ta izkušnja razlikuje od naših vsakdanjih izkušenj, ki jih imamo z drugimi (kje čutimo večjo ali manjšo bližino, stik, ali strah)? Kaj ti daje zaupanja pri vsakdanjih odnosih?
Kaj je tisto, kar te povezuje ali izolira od drugih? Katerih strahov se moramo rešiti? Kaj moramo storiti, da se rešimo nezaupljivosti in začnemo zaupati?